Pozdravljeni,

Učiteljica Kristina je zbrala izdelke svojih učencev, ki so jih ustvarili v času šolanja na daljavo.

Slika 1, 2: Jakob pri ustvarjanju velikonočnega zajčka
Slika 3: Larine pisanice
Slika 4: Martinove pisanice, zajčki in reciklirana posodica za rože
Slika 5: Maryn velikonočni zajček
Slika 6, 7: Nejčev šopek v njegovi reciklirani posodici
Slika 8: Nikina veverica
Slika 9, 10: Sarina hiška in snežak
Slika 11: Sofijina posodica za šolske potrebščine
Slika 12, 13: Timova zebra in žirafa
Slika 14: Klara med učenjem v svoji sobi

Prvošolec Marko je izdelal plakat v podporo vsem, ki se borijo proti koroni.

Učenci 1. razreda z učiteljico Janjo poročajo, da so si ogledali lutkovno predstavo Anje Štefan Črne mravljice in izdelali svoje lutke. Ko pa se vrnejo v šolo, bodo tudi sami priredili lutkovno predstavo.

Slika 1: Jakob
Slika 2: Kaja
Slika 3: Marko
Slika 4: Vita

Tudi učenci učiteljice Andreje so ustvarjalni. Kaja je napisala recept za slastne piškote, Iza je bila na pohodu in Nik je iskal darila velikonočnega zajčka. Poiščite njihove prispevke v Šmornu. Tukaj pa si oglejte izbrane likovne izdelke.

Šopek v vazi, lepljenka

Slika 1: Nika Špehar
Slika 2: Anja Špehar
Slika 3: Jurij Vid Horvat
Slika 4: Lara Grdun

Učiteljica Janja je napisala, da so njeni učenci pri šolanju na daljavo pri likovni umetnosti spoznali avtoportret in ga tudi narisali.
Slika 1: Daša, slika 2: Emir, slika 3: Jakob, slika 4: Marko, slika 5: Mia, slika 6: Vita

Draga Kaja, vse najboljše za tvoj rojstni dan!

Iskanje velikonočnega zajčka

Vsako veliko noč se z Melanijo veseliva velikonočnega zajčka. Čeprav sva velika in ne verjameva v to, da bi velikonočni zajček res obstajal. Veva, da za skrita darila poskrbi mami. Vseeno pa komaj čakava, da pojemo velikonočni zajtrk ter tekmujeva, kdo se bo prej oblekel, obul in seveda tudi prvi našel skrita darila. Vsako leto so skrita nekje na vrtu. Tekla sva po vrtu sem in tja, pregledala vsak grm. A nisva našla ničesar. Žalostno sva še enkrat pregledala cel vrt, izza hiše, skednja. Spet nič. Razočarana sva odšla v hišo. A v sobi sta naju čakali na postelji vrečki s čokoladnimi jajčki. Vsi smo se začeli smejati, da dandanes pa res nič več ni tako, kot je nekoč bilo. Le velikonočni zajček se je moderniziral.

Slika 1: Daša
Slika 2: Emir
Slika 3: Kaja
Slika 4: Marko
Slika 5: Mia
Slika 6: Neja
Slika 7: Niko
Slika 8: Tjaša
Slika 9: Vita

VELIKONOČNI TEHNIŠKI DAN, 10. april 2020, delo od doma

Odločila sem, da bova z mamico letos velikonočne praznike popestriIi z malo drugačno temo, saj smo zaradi razmer v svetu ostali doma in imamo več časa za pripravo na veliko noč. Kaj smo pripravile, sledi v nadaljevanju.

Najprej sva zamesili boljše testo. Po dobri uri vzhajanja, je testo naraslo in pripravljeno je bilo na nadaljnjo  obdelavo. Testo sva razvaljali in narezali na enako široke trakove. Navadno skledo sva ovili v peki papir in na njo postavili prva trakova. Pričeli sva jih prepletati v zaporedju. S pletenico sva ovili robove sklede in na koncu še testo namazali s stepenim jajcem. Tako pripravljen izdelek za peko sva pustili še približno 20 minut vzhajati. Medtem sva iz preostalega testa pričeli z oblikovanjem ročaja.

Ker je po slikah sodeč sedaj že namignjeno, kaj sva pripravljali (to je velikonočna košara iz testa), ne moreva košare pustiti prazne. Zato sva pričeli s pripravo velikonočnih zajčkov in ptičk iz testa.

Ptičke sva pripravili tako, da sva dolg svaljek iz testa prepletli v vozel in iz robov oblikovali kljun in rep. Za očke sva uporabile zrna popra. Zajčke pa sva oblikovali tako, da sva 20 cm dolg svaljek testa zvili v polžka, naredili kroglico za rep in oblikovali še glavo z ušesi. Tudi zajček je imel očke iz poprovih zrn. Kakšno zadovoljstvo ob pogledu na ptičke, ki so pripravljene na peko. Pekle se bodo 15 minut na 170°C.

Z mami sva bile več kot zadovoljne, saj se je najin trud zelo izplačal. Seveda pa nismo pozabili na velikonočno dekoracijo. Pred našo hišo smo okrasili drevo s plastičnimi jajčki. Na okensko polico v moji sobi pa smo postavili košarice iz barvnega papirja z okrašenimi plastičnimi jajčki. Vsaka košarica za enega otroka v naši družini.

V tednih, ki sem jih preživel doma v karanteni, sem naredil nekaj opravil v našem gospodinjstvu. Ker sem imel več časa kot ponavadi, sem z mamico nabiral regrat za solato, ga pomagal čistiti in ga potem tudi jedel. Čiščenje regrata mi ni bilo najbolj všeč, ker dolgo traja. Večkrat smo v njega dodali kuhana jajca, krompir ali pečeno slanino. Za preliv sem uporabil balzamični kis in bučno olje.

Nabiral sem tudi trobentice in marjetice, katere mami potem posuši za čaj. Kuhal sem čaj za vso družino, in sicer čaj iz trobentic, marjetic in vijolic, čaj iz mete in melise, čaj iz lipe in še nekaj drugih. Sladkal sem ga z domačim medom in dodal limono ter vse skupaj premešal.

Mamica je kupila domačo moko iz mlina. Iz nje sem spekel ali vsaj pomagal speči več sladic. Spekel sem (ali pomagal) princeskine krofke, čokoladne piškote, čokoladne kocke, vaflje, palačinke. Za kosilo sem skuhal špagete s tuno in koruzo. Doma smo pekli tudi kruh, pico in malinino pito.

Skoraj  vsak dan sem pripravljal mizo pred kosilom in jo včasih tudi pospravil (ko me je mami spomnila). Umazano posodo sem zlagal v pomivalni stroj, večkrat pa sem ga izpraznil. Nekajkrat sem obešal oprano perilo, večkrat sem posušenega zložil in pospravil.

Večino časa sem bil zunaj. Atiju sem večkrat pomagal v gozdu, kjer smo pripravljali drva. Mami sem pomagal očistiti velik vrt, kjer je bil prej travnik in je po oranju ostalo veliko trave. Skupaj smo sejali zelenjavo in jo pokrili s kopreno, da ne bi zmrznila. Posadili smo čebulo, česen, posejali paradižnik, timijan, zeleno, solato, grah, korenček. Nekaj pa je mamica potem sadila še sama, ko sem šel spet z atijem v gozd.

Pokosil sem vrt, ukvarjal sem se s psom Arijem in morskim prašičkom Srečkom.

Veliko sem se vozil s kolesom, gugal na gugalnici, kjer sem se družil s sestro, igrala sva tenis, z atijem sva igrala košarko. Ko je zapadel sneg, sva skupaj s sestro naredila celotno družino iz snega.

Na računalniku sem igral igrice, ki so povezane z avtomobili in bil malo tudi na telefonu.

Aplikacijo Veš, kaj ješ sem pokazal mami. Skupaj sva jo preizkusila s pijačo in ugotovila, da ima preveč sladkorja, saj je posvetila rumena luč za sladkor.

O pouku na daljavo

V tem času, ko pouk poteka na daljavo, ne moremo reči, da je čuden čas, je pa zato pouk bolj čuden. Pouk seveda velja in traja še dlje časa kot običajno, tudi če zjutraj začnem z opravljanjem nalog. Verjamem, da je nekaterim učencem tak pouk zabaven, meni pa ni. Včasih moram kar petkrat prebrati navodila, kakšne naloge me čakajo, pa še vedno ne vem, kaj moram napisati. Pri realnem pouku bi mi učiteljica hitro odgovorila in razložila, sedaj pa moram čakati na očeta ali mamo, da mi pomagata. In zato se mi zdi, da od nas, vsaj od mene zahtevata preveč. Spoznavam »nove« dneve, kljub temu da moje šolske ure ne potekajo po urniku. Te dni v naši hiši šteje le to, da so zvečer opravljene vse obveznosti. Še pred koncem dneva pa vem, kaj vse me čaka naslednji dan. Kot sem že omenil, šolanje na daljavo mi ni všeč. Veliko bolj mi je všeč, ko smo skupaj pri pouku v šoli.

Kot v filmu

Kar naenkrat smo ostali doma. Nehali smo hoditi v šolo. Nisem razumel, zakaj. Ja, priznam … Včasih sem si res želel, da ne bi več hodil v šolo, da bi šolo zaprli, da se ne bi rabil učiti za ocene. No, sedaj ko je res prišlo do take situacije, sem pa jezen in žalosten. Vidim, da to ni več hec, tudi naporno postaja.

Starši so mi razložili problem tega virusa. Pojasnili so mi tudi, kako pomembno je, da ostanemo doma v izolaciji. Samo na tak način lahko zagotovimo zdravje sebi in drugim. Očitno je ta virus zelo nalezljiv in nevaren. Zanimajo me poročila, zato jih gledam. Čeprav starši pravijo, naj jih ne gledam. Pri poročilih pravijo, da je vsak dan v Italiji veliko mrtvih zaradi te nadloge in da se to lahko zgodi tudi pri nas. Tega me je strah. Res se počutim, kot da bi gledal napet film. Okrog mene je kaos.

Tudi šola poteka drugače, kot smo vajeni, poteka preko spleta. Moja mama je sedaj moja učiteljica in to mi sploh ni všeč. Med tednom zgodaj vstaja, da meni in mojim bratcem tiska navodila za delo. Sprašujem se, kaj počnejo tisti učenci, ki doma nimajo tiskalnika. Po zajtrku začnem s poukom od doma. Najprej pogledam urnik in potem se lotim predmetov, ki so na urniku.  Stvari delam redno, ampak to ni isto kot v šoli. Ni mi všeč. V šoli je zabavno, doma pa ni.

Vsak dan je isto. Dopoldne delam za šolo, popoldne grem ven, zvečer malo gledam televizijo in grem spat. Nikamor ne grem, z nikomur se ne družim. To je grozno. Želim si, da se ta film čim prej konča in da bo konec filma srečen. Želim si tudi, da bi spet treniral nogomet in se družil s prijatelji.

Stvari, ki so nam bile samoumevne, zdaj več niso. Upam, da bo kmalu bolje.

Kadar se z Janom ne učiva, greva na dolg sprehod od Adlešič do Pobrežja.

Zdaj smo doma

Sredi meseca marca se je moje življenje kar naenkrat spremenilo. Mami me je zjutraj zbudila z žalostnim obrazom. Povedala mi je, da ne bo več šole. Nisem razumel, zakaj je žalostna, saj sem bil jaz te novice zelo vesel.

Zjutraj sem lahko mirno spal in ni bilo treba delati domačih nalog. Po nekaj dneh pa mi je postalo dolgčas. Nisem mogel videti Samota in Luke.  Atija in mamico sem prosil, da bi rad imel svojega psa. Imel sem malo upanja, ker ati nima rad psov. Mamica jih ima rada in mi je pomagala prepričati atija. Čez en teden sva ga končno prepričala in po internetu sem iskal psa, ki bi mi bil všeč.

V petek popoldne se je Ana vrnila iz karantene, ker je priletela iz Kanarskih otokov (Španija). Z njo sva se odločala, katerega psa bi izbrala in katero bi bilo njegovo ime. Izbirala sva med imenoma Sqishi in Lord Timoti. Pozno popoldne sva se odločila, da bomo kupili pasmo beagle in mu bo ime Sqishi. Ati je obljubil, da bomo konec aprila dobili psa, če bom za njega samostojno skrbel. Obljubil sem mu vse, samo da bi dobil svojega novega prijatelja.

Zelo sem vesel, da bom dobil svojega psa. Sedaj že odštevam dneve in z atijem gradiva hiško zanj. Vsaj nekaj dobrega se je našlo v slabem!

Zdaj smo doma

Nekega petka sem se pripravljal za v šolo. Ura je bila že 8.00, ko sem moral iti v šolo. Ko sem bil v avtu, pripravljen, da bi šli, mi je ati rekel, da ne rabim iti v šolo zaradi corona virusa.

Minilo je že 3 tedne, jaz pa sem še vedno doma, res mi je lepo. Moram delati za šolo, kar mi je težko. Ko naredim par stvari za šolo, grem malo  igrat video igre. Ko sem doma, kuham in se družim  z družino. Mene zvečer pokliče moj bratranec Fran, če grem z njim igrat video igre. A moji starši gledajo Dnevnik in zato ne morem vedno igrati z njim. Enkrat mi pustijo, drugič pa ne. Ko delam za šolo, je zelo zabavno, ker si lahko pomagam z računalnikom.

Mislil sem, da bom doma samo 2 tedna, a očitno ne. Morda bomo še kak mesec doma, jaz tega ne vem. A komaj čakam, da pridem nazaj v šolo. Bo lažje, težko mi bi bilo se tako učiti brez učiteljev.  Škoda, da se ne morem preko video klicev pogovarjati z učitelji.

Učiteljica Janja sporoča, da so tako njeni učenci kot starši zelo pridni in prizadevni pri opravljanju šolskih obveznosti na daljavo.

Slika 1: Daša
Slika 2: Jakob in makarončki
Slika 3: Jani in njegova umetnija
Slika 4: Kaja je narisala cvetoče drevo, ki ga je opazovala na vrtu.
Slika 5: Marko je telovadil na svežem zraku. Pri tem sta mu pomagala dva snežaka.
Slika 6: Mija pri reševanju matematike.
Slika 7: Neja – poljubček za  učiteljico
Slika 8: Niko piše povedi v črtast zvezek.
Slika 9: Tjaša – moja mamica (likovno ustvarjanje)
Slika 10: Viti je miška odnesla zobek.

Ves svet je pretresel koronavirus, ki je poznan kot COVID 19. Na začetku smo vsi govorili, da ta virus ne bo prišel k nam, ampak smo se motili. Tudi, če bi nekoga v Italiji pred dvema mesecema vprašali, ali mislijo, da bo res takšna kriza, bi najbrž rekli, da ne.

V današnjem času so pred virusom najbolj ogroženi starejši ljudje. Veliko jih je zaradi tega že umrlo, nekaj tudi v Sloveniji. Da bi zaščitili sebe in druge, moramo upoštevati ukrepe, ki jih je v naši državi sprejela vlada. To so: zelo pogosto umivanje rok z milom, razkuževanje rok, uporaba zaščitnih mask, ko gremo med ljudi. Držati moramo varnostno razdaljo med ljudmi. Ostati moramo doma. Lahko gremo samo k zdravniku, v lekarno ter trgovino, še to gredo lahko samo odrasli. Jaz sem otrok. Povedali so mi, da smo otroci največji prenašalci virusa, zato je še posebej pomembno, da sem ves čas doma. Tega nisem pričakoval. Dobra stvar pri tem je, da živim na vasi. Tukaj je manj ljudi, lahko sem zunaj ves dan, če je lepo vreme. Prvi teden v karanteni sem pomagal na vrtu, kosil travo, šel sem z družino v gozd pripravljat drva. Veliko sva s sestro igrala tenis pred hišo. Čeprav se velikokrat skregava, sem vesel, da imam sestro in vsaj nekaj družbe doma.

Sedaj je večinoma cel svet prestrašen, ampak upam, da preplah ne bo več potreben. Cel svet upa, da se bo ta virus čimprej poslovil in bomo vsi spet šli v šolo in se svobodno gibali.

Ob dovoljenju zdravnice mi je mavec odstranil kar oči doma

Aktivno življenje se je ustavilo. Zakaj? Bi mogoče lahko kaj preprečili? Kdo bi vedel! Vprašanj je iz dneva v dan več.

Tudi jaz sem imel manjši preizkus ali težavo zaradi koronavirusa. Približno 14 dni prej, ko so v našo državo prišli podatki o prvih okužbah, se mi je pripetila manjša nezgoda. Na nogometnem treningu sem si poškodoval palec na desni nogi. Tega staršem nisem takoj povedal. Sledil je še en trenig in takrat sem začutil še večjo bolečino. Prst mi je začel zatekati, malo sem že šepal, tako da ni bilo druge možnosti, kot da povem staršem za poškodbo.

Oči me je še tisto popoldne peljal k zdravnici. Dobil sem napotnico za slikanje prsta. Ugotovili so, da imam počeno kost in dobil sem mavec do kolena za dva tedna. To je bila moja prva izkušnja z mavcem, zato sem bil kar malo ponosen. Nekateri so se mi nanj takoj podpisali ali kaj narisali. Prve težave so se pojavile, ko je bilo potrebno mavec odstraniti. Obiski pri zdravniku so bili že spremenjeni. Zaradi koronavirusa nisem mogel do ordinacije, kjer bi mi lahko mavec odstranili. Mavec je bil že čisto poškodovan. Ob dovoljenju zdravnice mi je mavec odstranil kar oči doma.

No, in potem smo doma ostali tudi šolarji, zaprli so se vrtci in vse izobraževalne ustanove. Sedaj pa se s šolanjem na daljavo usposabljamo s pomočjo računalnikov in interneta. Ni najbolj prijetno, bolj mi je všeč, ko poslušaš razlago v šoli. Pogrešam tudi sošolce.

Upam, da se bodo težave s koronavirusom kmalu umirile in da bomo spet normalno sedli v šolske klopi. Veliko bomo zamudili, a če bomo vztrajni, bomo tudi to uspešno nadoknadili.

Tisti »normalni časi« so mi zagotovo bolj ljubi in domači. Upam, da se kmalu vrnejo.

• In ta pouk na daljavo, velja?

Seveda velja. Če me kdo vpraša, je v nekaterih pogledih bolj učinkovit, ko si sama pišem snov iz učbenikov v zvezke, kot pa takrat, ko mi nekdo narekuje. Po drugi strani me je strah in včasih pomislim: »Ali sem napisala vse, kar je učiteljica zahtevala od mene? Sem kakšno pomembno snov pozabila? Sem v zaostanku v primerjavi z drugimi sošolci?« Težko mi je, ko si vsak dan predstavljam in se sprašujem, kaj bi ob tej uri počela v šoli. Doma, ko imam proste roke in si delo za šolo razporedim kakor hočem.

• Se vam zdi, da hočemo v teh dneh preveč od vas?

Snov si skušam ponavljati tako, kakor če bi si jo skupaj s celim razredom med poukom. Pri nekaterih predmetih smo po navadi preveč igrivi in se vidi, ko nam sedaj učitelji dajejo delo na dom, koliko bi mi morali v bistvu vzeti nove snovi. Pa je ne, zato ker smo preveč glasni ali je naše obnašanje neprimerno in nas morajo učitelji miriti. Pri nekaterih predmetih, kjer smo v šoli pridni in smo s snovjo tam, kjer bi morali biti, sem tudi že čutila malo preveč pritiska. Verjetno tisto »malo preveč«, kar so nam učiteljice dale bi zlahka upoštevala kot domača naloga. Za sedaj še nimam težav, ker z večino predmetov še nismo vzeli nove in težke snovi, ki je ne bi razumela.

• Potrebujete več časa, da spoznate dneve, ki jih niste vajeni?

Prvi teden sem bila čisto zmedena in nisem vedela, kaj delam ali kaj delati. Zdaj sem nekako že ujela ritem, v katerem lahko delam. Za razliko kot v šoli (večni hrup in nemir) pa potrebujem čisti mir, da se lahko zberem za delo.

• Veste, kaj šteje te dni?

Zame je pomembno te dni, da ko imam odmor, grem ven na zrak in nisem v hiši kot sem bila v šoli med odmori, saj je zunaj boljši zrak. Poskušam se sprostiti v naravi ali iti na kratek sprehod, da dam vsakdanje misli na stran. Vseeno pa moram ves dan ostati zbrana za šolo, da mi kakšna informacija ne uide mimo prstov tja v beli dan.

• Kot učiteljici so mi veliko bolj všeč šolske ure in dnevi, ko si delimo čas. Pa vam?

Veliko rajši bi slišala svoje misli govoriti: »Pojdi dol s telefona in se naspi, ker je jutri šola!« Misli pa mi namigujejo, da ne bom videla šolskih klopi dlje, kot sem pričakovala. Ko sem bla normalno v šoli sem domov prihajala nasmejanih ust in s torbo na rami. Zdaj doma že dolgo nisem občutila takega veselja oz. občutka (da prideš domov od nekod in si za danes konec z opravki). Svoje šolske torbe se nisem dotaknila že več kot teden dni, saj imam vse stvari na mizi ali policah. Tisti »normalni časi« so mi zagotovo bolj ljubi in domači. Upam, da se kmalu vrnejo.

O nekem čudnem času, ki ga ni napovedal nihče

Danes je četrtek. Domov sem prišla z obvestilom, da bodo šole zaprte do nadaljnjega. Zato sem iz šolske torbe vzela vse zvezke in knjige ter jo pospravila v omaro. Ampak niso se zaprle samo šole, temveč tudi druge ustanove. Prepovedano je sprehajanje zunaj v večjih skupinah, mnogo manj je prometa, letala ne prevažajo potnikov, trajekti ne plujejo… Moja mami bi rekla, da se je svet ustavil. To se je zgodilo zaradi korona virusa, ki je izbruhnil na Kitajskem. Jaz ne vem točno zakaj. Kar tako se zagotovo ni zgodilo.

Med vikendom sem lenarila in poležavala, ko pa je prišel ponedeljek, se je vse spremenilo. Zdaj imamo šolo preko interneta, kar mi ni najbolj všeč, saj komaj sledim. Trenutno bi raje hodila v šolo kot pa ostala doma.

Prvi teden nisem ravno dosti naredila, se mi je pa vlekel kot dolgi ponedeljek. Z družino smo šli velikokrat na sprehode. Najprej se mi ni dalo, a potem sem v vsem skupaj začela uživati. Uživala sem v sončnih dneh s svojimi najbližjimi. Naslednji teden sem imela ogromno dela z neoddanimi nalogami. Čeprav se marec že končuje, je v torek začelo snežiti. Z mlajšo sestro sva naslednji  dan šli ven. Tudi na snegu je bilo lepo.

Ta teden je skoraj že minil. Res, nekako pogrešam šolo in odmore, ko se s prijateljicami smejimo, a tudi učiteljice, ki nas včasih okregajo … Mogoče ne pogrešam matematike. Glavno je, da ta čas z družino lepo preživimo skupaj.

Velikokrat sem razmišljala, kako bi bilo lepo, če bi za šolo delala od doma in bila pri tem odvisna sama od sebe. In sedaj imam to možnost. Pouk na daljavo mi ni preveč všeč. Veliko rajši imam, če zgodaj zjutraj vstanem in se odpravim v šolo. Moja koncentracija doma zelo hitro pade, hitreje kot v šoli. Dela je veliko, kar pomeni, da spanje do kosila odpade.

Še vedno ne dojamem situacije, ki se dogaja okrog nas. Čeprav sta mimo že dva tedna, ne vem, kaj naj si mislim. Ne vem, če se bom lahko navadila na takšne dneve.

Zvečer, preden zaspim, razmišljam, kako lepo je bilo, ko sem hodila v šolo, se družila in hecala s prijatelji. Pogrešam to.

Če skupaj preživimo, bom to zapisano zgodbo povedal še večkrat

Bil sem sam s prijatelji v Stari Lipi in skupaj smo čakali novo leto. Čas smo si krajšali z igranjem monopolija.

In končno je je nastopil čas, ko smo si zaželeli srečno pa zdravo novo leto 2020. Na svetu ni bilo nič srečno pa zdravo, vam povem. Jaz in moj prijatelj Žan sva šla gledat ognjemet na cesto in kot bi bilo nalašč, se je ta po nekaj izbruhih obrnil proti nama. Jaz sem stekel za hišo, Žan pa za grm. Najbolj staršno je bilo, ko je raketa počila ravno pri meni. Na srečo je bilo vse v redu. A žal se je to leto začelo grozno za naš svet.

Januarja smo bili prepričani v tretjo svetovno vojno, sicer ne v Evropi in ne zaradi Nemčije, no, vsaj tokrat za spremembo. Šalo na starn. Na Bližnjem vzhodu so se zaostrile stvari. Februarja je gorela Avstralija in še vedno govori, samo medijem se ni zdi več to tako aktualna novica. Marec pa kot vojno stanje – zaprte šole, razna podjetja ne obratujejo, panika na višku … Kdove kaj sledi aprila … Vesoljci, zombiji, konec sveta, meteor … ?

Če skupaj preživimo, bom to zapisano zgodbo povedal še večkrat. A do takrat naj bo shranjena v zvezku za slovenščino pod umetnostnimi besedili.

O nekem čudnem času, ki ga ni napovedal nihče

Danes je četrtek. Domov sem prišla z obvestilom, da bodo šole zaprte do nadaljnjega. Zato sem iz šolske torbe vzela vse zvezke in knjige ter jo pospravila v omaro. Ampak niso se zaprle samo šole, temveč tudi druge ustanove. Prepovedano je sprehajanje zunaj v večjih skupinah, mnogo manj je prometa, letala ne prevažajo potnikov, trajekti ne plujejo… Moja mami bi rekla, da se je svet ustavil. To se je zgodilo zaradi korona virusa, ki je izbruhnil na Kitajskem. Jaz ne vem točno zakaj. Kar tako se zagotovo ni zgodilo.

Med vikendom sem lenarila in poležavala, ko pa je prišel ponedeljek, se je vse spremenilo. Zdaj imamo šolo preko interneta, kar mi ni najbolj všeč, saj komaj sledim. Trenutno bi raje hodila v šolo kot pa ostala doma.

Prvi teden nisem ravno dosti naredila, se mi je pa vlekel kot dolgi ponedeljek. Z družino smo šli velikokrat na sprehode. Najprej se mi ni dalo, a potem sem v vsem skupaj začela uživati. Uživala sem v sončnih dneh s svojimi najbližjimi. Naslednji teden sem imela ogromno dela z neoddanimi nalogami. Čeprav se marec že končuje, je v torek začelo snežiti. Z mlajšo sestro sva naslednji  dan šli ven. Tudi na snegu je bilo lepo.

Ta teden je skoraj že minil. Res, nekako pogrešam šolo in odmore, ko se s prijateljicami smejimo, a tudi učiteljice, ki nas včasih okregajo … Mogoče ne pogrešam matematike. Glavno je, da ta čas z družino lepo preživimo skupaj.

Ela je lovilec sanj izdelala v času pouka na daljavo pri neobveznem izbirnem predmetu tehnika pri učiteljici Marjetki Vesel.

Tak pouk na daljavo … Vsak se sprašuje, kaj bo sedaj, ko ni več tistih dni, ki smo jih vajeni. Zjutraj nas naša budilka ne zbudi več in opozarja na nov začetek šolskega dne. Sedaj tudi ona spi. Nekateri se zbudijo, ko jih mama kliče na kosilo, nekateri pa smo nekoliko bolj pridni.

Vsak posameznik je drugačnega mnenja, vendar meni se ne zdi, da bi preveč zahtevali od nas. Še posebej mi je všeč tiha ideja v naši možganski nevihti, ki nas nagovarja k večji samostojnosti, organiziranosti. Sama imam vse lepo načrtovano po dnevih, saj drugače nastane vihar v moji glavi.

Vsak potrebuje svoj določen čas, za te nenavadne, nam tuje dni. Vendar sedaj je časa na pretek, pa čeprav čas ne pozna besede stop in se nikoli ne ustavi. Vse je v naši glavi, kovčkih čustev. Te dni šteje prav to, da se zavedamo, kako pomembno je, da kljub okoliščinam »zunanjega« sveta znamo izkoristiti čas in ga lepo preživeti. Tudi meni so ljubši tisti dnevi v šolskih klopeh z mojimi prijatelji, ki jih že pogrešam.

Trenutno gre cel svet skozi nam neznano, čudno obdobje. Med nami je t. i. koronavirus oz. COVID 19. Vsi moramo biti doma in tudi vse šole so zaprte. Seveda ne moremo ta čas izpustiti poučevanja, zato se šolamo preko spleta (pouk na daljavo). V teh časih nam vsem pride prav znanje o tehnologiji, internetu, saj so vsa gradiva, naloge objavljene na spletu.

Zdi se mi, da mi ta način šolanja zelo ustreza, saj si lahko sama razporedim delo in si po svoji volji organiziram dan. Veliko več časa imam za ostale dejavnosti, hobije, ki me veselijo, zato mi je pouk na daljavo toliko bolj všeč. Učitelji nam v spletno učilnico sproti objavljajo naloge in delo.  Zdi se mi, da nas ne preveč obremenijo in da je za tiste, ki delajo stvari sproti, to zagotovo mala malica. Priznam, da je bil prvi teden malo čuden … dolgo sem lahko spala, ni mi bilo treba v šolo, vsi smo bili doma. Vendar sem se hitro navadila na ta način življenja. Veliko mi pomeni tudi to, da sem lahko več časa z družino, veliko sem lahko v naravi. Zelo sem hvaležna, da živim blizu gozda, v katerem redkokdaj koga srečam. Vanj grem lahko kadarkoli.

Ne bom rekla, da ne pogrešam šole, prijateljev, sošolcev, učiteljev, trenutkov, ko se skupaj smejimo, ampak moram priznati, da mi trenutno ta »karantena« prav paše, vsaj dokler smo zdravi. Vendar sem prepričana, da mi bo kaj kmalu začela manjkati družba ljudi, s katerimi sem še pred dvema tednoma sedela v šolskih klopeh, se z njimi smejala in se imela odlično.

Trenutno gre cel svet skozi nam neznano, čudno obdobje. Med nami je t. i. koronavirus oz. COVID 19. Vsi moramo biti doma in tudi vse šole so zaprte. Seveda ne moremo ta čas izpustiti poučevanja, zato se šolamo preko spleta (pouk na daljavo). V teh časih nam vsem pride prav znanje o tehnologiji, internetu, saj so vsa gradiva, naloge objavljene na spletu.

Zdi se mi, da mi ta način šolanja zelo ustreza, saj si lahko sama razporedim delo in si po svoji volji organiziram dan. Veliko več časa imam za ostale dejavnosti, hobije, ki me veselijo, zato mi je pouk na daljavo toliko bolj všeč. Učitelji nam v spletno učilnico sproti objavljajo naloge in delo.  Zdi se mi, da nas ne preveč obremenijo in da je za tiste, ki delajo stvari sproti, to zagotovo mala malica. Priznam, da je bil prvi teden malo čuden … dolgo sem lahko spala, ni mi bilo treba v šolo, vsi smo bili doma. Vendar sem se hitro navadila na ta način življenja. Veliko mi pomeni tudi to, da sem lahko več časa z družino, veliko sem lahko v naravi. Zelo sem hvaležna, da živim blizu gozda, v katerem redkokdaj koga srečam. Vanj grem lahko kadarkoli.

Ne bom rekla, da ne pogrešam šole, prijateljev, sošolcev, učiteljev, trenutkov, ko se skupaj smejimo, ampak moram priznati, da mi trenutno ta »karantena« prav paše, vsaj dokler smo zdravi. Vendar sem prepričana, da mi bo kaj kmalu začela manjkati družba ljudi, s katerimi sem še pred dvema tednoma sedela v šolskih klopeh, se z njimi smejala in se imela odlično.

Današnji čas je res čas, ki ga ni napovedal nihče. Živimo v 21. stoletju in se dogajajo čudne stvari. Vsa elektronika je na udaru, podnebne spremembe se ves čas spreminjajo, vse pogostejši so tudi potresi. Sedaj smo skoraj meseca aprila in zunaj sneži.

Čas je včasih res čuden, a moramo ga sprejeti. Glavna tema televizije, medijev, novic je sedaj koronavirus. Naša sosednja Italija je žarišče virusa. Vsi moramo ostajati doma. Kdo bi si mislil, da bo pouk potekal na daljavo in bomo lahko vse naredili tudi, če nismo v šolskih klopeh. Minevajo dnevi, ure, minute in število okuženih vsak dan narašča, posledično ljudje zaradi virusa umirajo. Mi imamo to srečo, da so trgovske police skoraj vedno polne, včasih res, da kakšnega izdelka zmanjka. V nekaterih državah po svetu so police prazne. Ljudje si na blagajnah hrano trgajo iz rok, le kam bo to še vodilo. Saj zdaj je ta čas, ki ga ni napovedal nihče.

Ne vemo, če bo čas še bolj čuden čez trideset, štirideset ali petdeset let. Ali bomo še sploh ostali ljudje ali nas bodo povsem nadzorovali in preplavili roboti, ali bomo še živeli na naši Zemlji? Tega ne ve nihče! Velikokrat si postavim vprašanje, kako so živeli naši predniki, ki niso imeli vsega tega, kar imamo mi, a vendar zato niso bili nič drugačni od nas. Sedaj se med sabo sploh ne družimo, veliko manj hodimo v naravo in zelo redko se igramo na prostem. Zakaj? To je vprašanje, ki je v tem čudnem času brez pomena. Ali smo ljudje vredni tega kar imamo? Ali še sploh cenimo naravo? Ne vemo. Ali pa tega ne razumem samo jaz.

V moji glavi se plete milijon vprašanj, a nanje ne najdem odgovora. Ne vemo, kaj o tem razmišljajo ostali moji vrstniki. Ali jim je sploh mar? Veliko pogostejši so ilegalni prestopi meje, vse več migrantov išče boljše  življenje v svetu. Mi, ki živimo ob meji, vemo, kakšno je stanje tu. Marsikdo si misli, da mi in mediji pretiravamo. Ljudje se sploh ne povezujemo več, vsi samo govorimo in pljuvamo po drugih. Ali je vredno tiste ure, minute, sekunde našega življenja? Lahko bi bili bolj hvaležni za ljudi okoli nas, ki nas spoštujejo, cenijo.

Včasih potrebujem čas, da se zavedam, da jaz in vsi ostali živimo v tem času in trenutku. Kako nesramni in nesebični smo ljudje, a v današnjem času ne moremo pomagati. Lahko pa naredimo nekaj, da se bomo mi in vsi okoli nas počutili kar se da dobro. Vsak pri sebi ve, kaj je najbolje za ta čuden čas, ki ga ni napovedal nihče.

V nekem marcu okroglega leta 2020 je kot strela z jasnega padla novica. Novica o zaprtju šol. Saj ni res! To je bila ena mojih največjih želja! In končno se je oz. se bo uresničila. Vendar zakaj? Zaradi grozne zveri koronavirusa, ki uničuje življenja nas in drugih. Najraje ima starejše, take, ki se z njim ne morejo in ne znajo boriti. No, saj se tudi mi ne, ampak … Število učencev po šolah se je manjšalo. In tudi pri nas je bila zadnji petek šola zelo pusta. Ta dan je sprejela le 20 učencev. Ko smo bili že vsi veseli tako rečno »prisilnih« počitnic, je na plano padla še ena nesreča. Šola na daljavo. Kaj??? Daj, no! Mi pa smo se že veselili uživanja na soncu in sladoleda in … A smo sčasoma ugotovili, da ni tako grozna. Še vedno pa se sprašujem, zakaj. Zakaj ta koronavirus. Nihče ga ni napovedal, nihče ni vedel, da prihaja …

Jutro je. Mirno, spokojno. Zbudim se  polna energije,  pripravljena na nov dan. Iz sobe v kuhinjo me pospremi zvok čivkajočih siničk, skozi odprto okno pa me pobožajo jutranji sončni žarki. Pripravim si zajtrk in prižgem telefon. Naslovi kar kričijo:

• Virus napada, prve smrtne žrtve v Italiji …
• Korona virus, nikomur ne prizanese …
• COVID19 …
• Več tisoč umrlih na Kitajskem KORONA VIRUS …
• Potovanja odpovedana …

Videti je bilo resno, a zdelo se mi je, da je to daleč, daleč stran od naše lepe dežele.  Za trenutek sem pozabila, vzela torbo in odšla v šolo. Vendar naslednje dni se je govorilo samo še o virusu. Korona, korona, korona …

Minilo je nekaj dni. Spomnim se, bil je četrtek. Tisti dan se je zabeležilo že kar veliko število okuženih v Sloveniji. Ura je bila nekaj čez 10. S sošolkami smo čakale na pouk slovenščine,  ko zapiska telefon. »ZAPRLI BOJO ŠOLE!« Zbegano sem pogledala učiteljico, ki je stala poleg nas. Zaskrblejno je prikimavala in rekla »Za 14 dni.« Bila sem zmedena. Nisem vedela, kaj naj si mislim. Po glavi so mi rojila vprašanja: KAJ BO Z NAŠO VALETO? KAKO BOMO VADILI ZA JURJEVANJE? KAKO SE BOMO VPISALI NA SREDNJO ŠOLO? KJE BOMO DOBILI ZAMUJENO SNOV? KAKO BOMO DOBILI OCENE? BOMO MOGLI POLETI HODITI V SOLO? Še sama ne morem verjeti, a nisem hotela, da se šola zapre. »Nočemo hoditi v šolo med poletjem!« smo prigovarjali učenci. Učitelji so nas begavo mirili. Niso nam znali odgovarjati na vprašanja, saj sami niso vedeli nič več, nič manj kot mi. Razpoloženje je bilo različno. Mlajši so bili veseli, starejši malo manj, ali pa jim je bilo vseeno, nekateri pa smo bili mešanih občutkov. Šele zvečer je bilo uradno, da se šole, številna podjetja, določene  meje zaprejo do nadaljnega oz. za 14 dni. Prepovedali so vsa javna druženja. Predsednik vlade Janez Janša pa je starše prosil, da naj otroci že v petek ostanejo doma. Bilo je grozno. Vse se je odvijalo tako na hitro.  Čutiti je bilo veliko negotovosti, zmede, strahu pred neznanim. V ponedeljek smo učenci dobili navodila za delo preko spletnih strani. Kasneje tudi preko spletne učilnice. Dela je  veliko, če delaš  sproti, ni  tako hudo. Situacija je še vedno napeta. Stanje je negotovo, ukrepi se spreminjajo čez noč. Trgovke, varnostniki, gasilci, policisti, sploh pa zdravniki in medecinsko osebje garajo in so v službi zato, da smo mi doma, da nam ničesar ne primanjkuje ter občutimo varnost.  Vsak dan tako imenovane samoizolacije pa nas iz strani medijev napadajo nove grozne zgodbe. V spominu mi je ostal hud potres pred nekaj dnevi na Hrvaškem.  Stavbe in avtomobili so bili uničeni. Poškodovani in pobegli pred potresom so z obupom zrli v poškodovane stavbe.  Žalostno!

          Svoje pisanje o teh čudnih, nenadnih časih bom končala z mislijo, da smo ljudje zelo prilagodljiva bitja.  Prilagajamo se situaciji in upoštevajmo pravila:
»OSTANIMO DOMA!«

                                   Le tako bodo prišla nazaj mirna, spokojna jutra.

Pesmico je v angleščini napisala Ema Hudak, ki obiskuje 4. razred.
Njene verze je posredovala učiteljica angleščine Manja Matić.

Corona, corona, corona,
o what have you done?
Corona, corona, corona,
this is not fun.

You shut down all our schools,
you shut down all our work,
the playgrounds are empty,
we have to do homework.

Corona, corona, corona,
now there is online classes,
corona, corona, corona,
you made big messes.

Pridružile so se nam sedmošolke, ki želijo s svojimi prispevki obogatiti naše delo. Na uvodnem srečanju smo se preizkusili v snemanju intervjuja. Objavljamo ga v pisni obliki.

Šmornovci: S čim se ukvarjate?
Lana: Rada pojem, igram tamburico in se ukvarjam z gimnastiko.
Sara: Sem gasilka, igram sintitizator in rada rolam.
Nika: Igram tamburico, rada rolam, kolesarim in pazim otroke.

Šmornovci: Kaj počnete v prostem času?
Lana: Preživim ga z bratom ali na telefonu.
Sara: Sem zunaj ali pa na telefonu.
Nika: Sem na telefonu, rada se hecam, nagajam mlajši sestrici.

V ponedeljek, 13. januarja 2020, smo imeli kulturni dan v Ljubljani, kjer smo obiskali različne medijske hiše. Lucija je bila na POP TV, osmošolci Filip, Jure, Domen in sedmošolka Živa smo obiskali TV SLO in naš Žan je bili na uredništvu PIL-a. Videli smo veliko novega in od blizu spoznali delo novinarjev. Žan je opravil intervju z glavno urednico PIL-a Jano Zirkelbach. Vabljeni k branju. Intervju najdete pod Žanovo rubriko.

Ker pa je teden od 20. do 24. januarja 2020 Teden pisanja z roko, kateremu se pridružujemo tudi šolski novinarji, smo naše vtise ob obisku strnili in jih zapisali z roko. Sklenili smo, da radi pišemo z roko, a včasih je preprosto lažje besedilo zapisati na računalnik.

Naš časopis ima čisto pravo podobo, vizijo in zanimive učence, ki ga sestavljajo. 
Hvala sošolki Ani, ki nam je priskočila na pomoč in po naših predlogih računalniško oblikovala logo.

Kaj pomeni šmorn?

Šmorn je ime našega spletnega časopisa. Na šoli sem povprašal, kakšno asociacijo imajo, ko slišijo besedo “šmorn”.

Hrana, zanimiva beseda.
(Matevž, 7. razred)

Nekaj smešnega, zanimivega, vsega po malem.
(Učiteljica Ticijana)

Dobra jed.
(Nik, 8. razred)

Hrana, sladica, sladkor …
(Anonimnež)