Intervju z ravnateljico šole gospo Ines Žlogar
Kaj ste si želeli postati po poklicu, ko ste obiskovali osnovno šolo?
Želela sem si postati fizioterapevtka. Iz tega razloga sem se po končani osemletki, ki sem jo obiskovala v Črnomlju, vpisala na srednjo zdravstveno šolo v Novem mestu. Po zaključku le-te sem se odločila za pedagoški študij, ker mi nista bila blizu predmeta fizika in kemija, iz katerih je bilo potrebno opraviti sprejemni izpit za vpis na študij. Raje sem opravila dodatni izpit iz pedagogike in bila brez težav sprejeta med 30 študentov socialne pedagogike na Pedagoški fakulteti v Ljubljani.
Je bilo v vaših časih drugače v šoli kot danes?
Da, zelo drugače. Učenci smo veliko več delali za šolo. Prav tako smo se bolj zavedali svojih odgovornosti. Domače naloge smo redno pisali, saj smo vedeli, da s tem utrjujemo in poglabljamo znanja. Prav tako smo dobili negativno oceno, če nismo naredili nalog. Med seboj smo si pomagali pri učenju, po pouku smo boljši učenci ostajali v šoli in pomagali tistim, ki jim je šlo težje.
Se spomnite kakšne anekdote iz vaših šolskih dni?
Pri slovenščini smo se večkrat morali na pamet naučiti določen odlomek iz obravnavanega berila. Včasih smo naučeno pokazali učiteljici s pisanjem samonareka ali pa smo besedilo ustno povedali. Tako je v 4. razredu eden izmed mojih sošolcev stopil pred tablo, zaprl oči in začel pripovedovati naučeno. Ker je učiteljica ocenjevala tudi nastop, ga je prekinila in vprašala, zakaj ima zaprte oči. Sošolec ji je odgovoril, da bere.
Koliko let ste že povezani z OŠ Vinica?
Na OŠ Vinica sem začela svojo poklicno pot. Že skoraj 28 let sem na šoli, zadnjih 15 let pa šolo tudi vodim kot ravnateljica. Pred tem sem bila svetovalna delavka. Na Vinici mi je od samega začetka zelo lepo, zato tudi nisem sprejela zaposlitve drugje.
Kaj vam je najbolj všeč in kaj najmanj na naši šoli?
Všeč mi je, da nas je na šoli malo, tako učencev kot zaposlenih. To nam omogoča, da se vsi bolje poznamo med seboj. Tudi število učencev v razredih je manjše in tako se problemi in težave hitreje rešijo. Vsa leta, odkar sem ravnateljica, se zelo trudim, da imajo učenci in zaposleni primerne pogoje za svoje delo. Šola kot stavba in prostori v njej se zato redno obnavljajo. V šoli prijetnega videza se vsi tudi veliko bolje počutimo in dosegamo primerne rezultate. Zato mi je najmanj všeč, ko se uničuje šolska lastnina in s tem trud vseh, ki s svojim delom vsak dan prispevamo k temu, da nam je lepo.
Kateri slovenski pregovor vam je blizu?
Ker sem jutranji tip človeka, ki se zgodaj zbuja, mi je posebej blizu pregovor Rana ura, zlata ura. Ker pa še vedno pri svojem delu rada pomagam učencem s težavami, mi je blizu tudi pregovor Vaja dela mojstra.
Kaj bi sporočili našim bralcem Šmorna?
Dragi učenci, redno pregledujte in berite objavljene prispevke znotraj Šmorna. Tako boste bolje spoznali nekatere sošolce in učitelje, predvsem pa boste na tekočem z dogajanji na šoli. Ker je to naš skupni časopis, se opogumite in sodelujte s prispevki v njem ter ga soustvarjajte. Sama svoj delovni dan vedno začnem s pregledom šolske spletne strani in spletnega časopisa.
Ponosna sem, da smo ena redkih šol, ki ima šolski spletni časopis, zato delajmo vsi na tem, da bo tako tudi v prihodnje.
Z ravnateljico sta se pogovarjali Nika Vukčevič in Lara Prokšelj iz 6. razreda.
