V skrivnostni škatli je med drugim Nina našla tale zapis. Le kdo ga je napisal?
Narava, vedno si lepa …
Narava je del mojega življenja, saj živim na vasi. Naša hiša ima velik vrt. Če se ozrem naokrog, vidim polja in travnike, ki jih ljudje lepo kosijo in obdelujejo. Ponosni so na svojo zemljo, ki jim daje hrano in preživetje za živino.
Nad vasjo se vzpenja hrib, ki je poraščen z gozdom. Vsak dan privablja veliko sprehajalcev, ki iščejo sprostitev. Pa ne samo to, v gozdu se vedno najde kaj zanimivega. Tudi naša družina se rada sprehodi do Žežlja. To je čas, ko smo vsi skupaj in se marsikaj pogovorimo in doživimo.
Spomladi nabiramo prve cvetlice, piskamo na trobentice, nabiramo zvončke, ati mi naredi piščalko ali rog ali pa se samo sprehajamo. Poleti nam daje gozd prijetno senco. Radi posedamo pod stoletnimi lipami na Žežlju, se igramo ali tudi kaj dobrega pomalicamo. Ob poti lahko nabiramo jagode, obiramo robide, se posladkamo s figami. Jeseni pa radi nabiramo kostanj. Letos je bilo v naravi zelo malo hrane za živali, zato te sedaj pridno jedo kostanj in gobe.
Moj najljubši del poti je, ko se spuščamo do lovske koče. Najlepše je jeseni, ko pod nogami šelesti zlato rumeno listje. S sestrico se radi povaljava v listju ali pa se bratu skrijeva za kakšno debelo drevo. Tudi ati in mamica sta naju že iskala, ko sva se skrivali pred njima. Včasih sploh ne vemo, kako hitro prehodimo pot do lovske koče. Od tu se odpre prekrasen pogled na dolino ob reki Kolpi in na velik del sosednje Hrvaške.
Pri koči je lepo urejena jasa, kjer se ponavadi dobimo s kakšnimi prijatelji in se skupaj poigramo, starši pa poklepetajo in se občudujejo lepote narave. Dostikrat moramo pohiteti, da se spustimo po klancu in ujamemo še zadnje sončne žarke. Kako lepo je s klanca opazovati sončni zahod.
Tako se počasi konča naš sprehod v naravo, kjer ni nobenega hrupa in divjanja avtomobilov. Naužijemo se svežega zraka in vedno znova občudujemo naravo. Obljubimo si, da bomo sprehod večkrat ponovili.
Nina Klobučar, 7. razred
