Vojna, svoboda, svoboda otrok, bolečina, smrt, žalost. (Vita, 7. razred)
Dogajanje v Ukrajini, metanje odpadkov v okolje, ljudje nimajo dovolj hrane za preživetje, kraja dragocenih stvari. (Ema in Nuša, 7. razred)
Zelo me boli, kadar vidim, ali preberem, kako ljudje uničujejo naravni svet. Ampak najbolj me zabolijo življenja živali – od najmanjše pa do največje. Saj vem, da se ne smemo vtikati v njihova ozemlja in življenja. Jaz imam res rada živali. Rada bi postala veterinarka. S tem ne bom rešila velikega problema. Lovci prepogosto ubijajo živali za meso in kožuhe. Izkoriščajo uboge živali, samo za denar! Ne samo da pobijejo, celo v trgovino jih zaprejo, da si jih ljudje ogledujejo. Sama grem rada v živalski vrt, vendar mi res ni všeč, da so te divje živali zaprte in brez svobode. Levi si ne morejo uloviti plena, saj je za to poskrbljeno. Potrebujejo pa svobodo.
Rada bi kaj spremenila, vendar, žal, ne morem. Počutim se tako nemočno. Lahko pa se zavedamo vsak pri sebi, da vendar lahko kaj spremenimo, saj nam živali niso čisto nič naredile. MI SMO TISTI, ki smo zavzeli njihov teritorij in požgali njihova drevesa. MI! Zaradi nekaj krutih ljudi na svetu se je to zgodilo. Vse zaradi slave in denarja. IN ker je na nekaterih mestih nezakonito pobijanje živali, jih ŠE VEDNO POBIJAJO. Živali brez nas ne bi bile ogrožene.
Spodbujam vas, da premislimo in pomagajmo. Pomagaš lahko že tako, da divje živali pustiš pri miru in se ne vpletaš v njihova življenja.
Ana Gašperič, 7. razred
Na svetu je šlo vse izpod nadzora,
od uničenja narave pa do živalskih umorov.
Ne zdi se mi fer, da imamo živali za poskusne zajčke, da bi si mi ljudje lahko mazali obraz in roke. Niti ljudje nimajo pravice trpeti. Dokler nekateri zunaj umirajo na ulicah, so brez doma, so na begu pred vojnami, se borijo za svobodo in mir, trpijo zaradi podhranjenosti in dehidracije, pa slabe higiene, se istočasno nekateri preprosto valjajo v denarju in zapravljajo brezveze. Srce me boli, ko vidim ljudi, predvsem otroke, drugod po svetu, predvsem v Afriki in sedaj v Vzhodni Evropi, ki nimajo doma in so podhranjeni. Živali živijo v plastiki zaradi nas. Včasih si želim, da bi ljudi zamrznili za tisoč let, da bi se svet lahko obnovil. Živali in rastline bi bile iskreno bolj srečne brez človeških posegov. Nesrečna sem, ko vidim sredi narave košček plastike ali steklo. Zaboli me tudi, da ljudi živijo na smetiščih z desetimi centi v žepu nevede, kako bo jutri in kako se bodo preživljali. Ne morem si niti predstavljati, kako srečno živim. Rada bi, da bi vsi tako srečno živeli. Da ne bi bilo onesnaževanja narave, testiranja ali mučenja živali in ljudi, vojn, podhranjenosti in revščine. Pravice ne bi smele biti nikoli kršene. Lahko nas je sram, kaj povzročamo drugim.
Anja Bosanac, 7. razred
