Kratek opis
Novinarjev izdelek je objavljena informacija v pisnem, televizijskem ali elektronskem množičnem mediju. Od njene pravočasnosti, zanimivosti, točnosti in pomembnosti je odvisno zadovoljstvo bralcev, poslušalcev in gledalcev.
 
Kaj delavec običajno dela
Novinarsko delo je med najbolj razgibanimi in raznolikimi, saj ne obsega samo različnih delovnih nalog in predmetov dela, ampak ga je mogoče opravljati tudi z različnimi sredstvi in načini sporočanja. Najbolj zgoščena označba bi bila: zbiranje, obdelava in objava sporočil v javnih medijih. Novinar zbira sporočila na dveh ravneh:

  1. stalno s spremljanjem drugih medijev in v neposrednih stikih, ko kopiči v spominu in osebni dokumentaciji splošne ali posebne informacije, za širjenje in utrjevanje svoje splošne razgledanosti in jezikovne kulture ter za temeljitejše poznavanje ožjega tematskega področja, za katerega je specializiran
  2. občasno in usmerjeno ob dogovorjenih priložnostih na pogovorih in tiskovnih konferencah, z neposrednim spremljanjem dogodka (seje, zborovanja, državnega obiska, otvoritve, predstave ali tekme), prek gradiv za seje, pisem bralcev, sporočil za javnost in podobnih pisnih virov, ali s poizvedovanjem na prizoriščih ali pri pričevalcih.

Pri zbiranju informacij si mora zagotoviti odgovore na osnovna novinarska vprašanja: kdo? kaj? kdaj? kje? kako? Pa tudi – odvisno od razpoložljivega prostora oziroma časa na: zakaj? s kakšnimi posledicami? Obdelava sporočil poteka v obliki:

  1. izbora pomembnih informacij
  2. usmeritve na bistveno
  3. izbire najustreznejše oblike sporočanja
  4. interpretacije, presoje in preverjanja zbranih dejstev
  5. do končnega artikuliranja – ubesedovanja, zapisa oziroma montaže.

Pri tem se novinar posvetuje in sodeluje z urednikom, redaktorjem, lektorjem, snemalcem, montažerjem, tehničnim urednikom oziroma režiserjem in drugimi sodelavci. Njihovo število je odvisno od medija, v katerem dela, pogosto pa prevzema tudi del njihovih opravil. Sestavljanje opravil in nalog je najpogostejše pri dopisnikih, saj ne morejo računati na storitve uredniških služb in sodelavcev. Posebne zahteve ima novinarstvo na radiu in še posebej na televiziji, ki ima več izraznih sredstev, poleg besed tudi sliko z grafično opremo in zvok. Pri nas so sorazmerno redki novinarji-tv snemalci, pač pa časopisni novinarji pogosto posegajo tudi na področje poklica fotoreporterja.

 
Delovna področja
Raznolikost novinarskega poklica je mnogotera in odvisna tako od medija, za katerega novinar dela, kot od delovne naloge, ki jo je prevzel. In še pri tem so možne navzkrižne kombinacije. Osnovne delitve delovnih področij pa so:

  1. časnikar – poročevalec
  2. časnikar – komentator
  3. radijski novinar – reporter
  4. povezovalec radijskega programa ali moderator
  5. radijski komentator
  6. radijski športni komentator
  7. televizijski novinar specializiran za informativne, športne, dokumentarne, izobraževalne in razvedrilne oddaje
  8. televizijski voditelj
  9. agencijski novinar.

Novinarska opravila se razlikujejo tudi pri dnevnikih, tednikih, revijah in specializiranih mesečnikih ali pri lokalnih glasilih, radijskih in TV postajah in glasilih podjetij. Posebno poglavje si zaslužijo uredniki, od glavnih in odgovornih do rubričnih in urednikov posameznih oddaj ter redaktorjev, ki različno, nedvomno pa pomembno odločajo o novinarskem delu. Njihove odločitve usmerjajo novinarja pogosto od samega začetka do konca, denimo od pobude za poročilo, njegove oblike in dolžine in do dneva in mesta objave.

 
Delovni pripomočki
Z razvojem informacijske tehnologije, še posebej z digitalizacijo, dobiva novinarstvo izjemne delovne pripomočke. Z računalnikom in modemom si lahko novinar zagotovi nepredstavljivo dokumentacijsko oporo in možnost prenašanja poročil neposredno v tiskarno ter v radijski in tudi televizijski spored. V osnovi je še vedno najpomembnejša domiselna glava s papirjem in pisalom. Sicer so pisalne stroje že izpodrinili računalniki, vedno manjši magnetofoni pomagajo loviti izjave tudi časnikarjem. Novinarji imajo vse boljšo in sodobnejšo opremo. Avtomobili so samoumevni, občasno uporabljajo novinarji tudi druga prevozna sredstva, od koles do helikopterjev. Ob tem se ne da izogniti papirnemu delu, recimo izpolnjevanju potnih in snemalnih nalogov ter prošenj za akreditacije in rezervacije hotelov.
 
Izdelek in storitev
Novinarjev izdelek je objavljena informacija. Od njene pravočasnosti, zanimivosti, točnosti in pomembnosti je odvisno zadovoljstvo bralcev, poslušalcev in gledalcev. Dogaja se, da so z objavljenim bolj zadovoljni uredniki ali morda lastniki glasila in politiki. Od novinarjevega znanja (to je pomembnejše od poguma, ki je tudi upoštevanja vredna vrlina) je odvisno, komu bo dal prednost pri snovanju in oblikovanju svojega izdelka.
 
Znanja in spretnosti
Za sprejem v službo zahtevajo od novinarja praviloma visokošolsko diplomo. Ker pa se večina bodočih novinarjev poskusi v pisanju že v študentskih letih, pridejo ob prvih večjih priznanjih in zaslužku do varljivega spoznanja, da se da pisati tudi brez diplome. To dokazujejo številni uspešni novinarji, toda marsikomu se ta pomanjkljivost pozneje otepa. Poleg široke razgledanosti potrebuje novinar za bolj ali manj ozko specializacijo tudi posebna znanja. Zato sploh ni nujna novinarska diploma, čeprav je zaželeno poznavanje teoretičnih osnov komuniciranja in še posebej novinarskega sporočanja in stilistike, etike in retorike. In seveda obvladanje čim več jezikov. Med spretnostmi je pomembno čim hitrejše tipkanje.Ob bogatem besednem zakladu je za radijske in televizijske novinarje potreben radiofonski glas in poleg visoke jezikovne tudi ustrezna govorna kultura brez izrazitega dialekta. Na televiziji je dobrodošel smisel za izrabo vizualnih izraznih sredstev, ki je vse bolj koristen tudi pri tistih časopisih, kjer novinar kar sam izbira črke in skrbi za prelom strani, torej za razporeditev prispevkov. Vozniški izpit je bolj ali manj zaželen, ni pa nujen.
 
Psihofizične sposobnosti
Za novinarstvo se ljudje v glavnem odločajo zaradi občutka nekakšnega poslanstva in posebne nadarjenosti za pisanje oziroma govorjenje. Toda prav tako sta potrebna smisel za ločevanje bistvenega od postranskega ter družbeno manj pomembnega.
 
Interesi
Novinar naj bi imel razvit poseben interes za najširše družbeno dogajanje, ki bi ga lahko opredelili kot radovednost in ukaželjnost. Njegova glavna lastnost je komunikativnost, saj mora pri zbiranju informacij navezovati in ohranjati stike s številnimi viri, kar si olajša, če je nepristranski in zmožen razumevanja različnih pogledov. Če želi ohraniti avtonomnost, je nujna tudi samoiniciativnost, saj bi sicer morali vse nadzirati in usmerjati uredniki. Vsaj zaželeni lastnosti sta vestnost in natančnost, ne gre pa brez potrpežljivosti, vztrajnosti in iznajdljivosti. Nujna pogoja za profesionalnega novinarja sta poštenost in visoka moralnost.
 
Razmere za delo
Novinar ima sicer zakonsko zagotovljen 42-urni delovni teden, toda za večino novinarjev, ki delajo v dnevno-informativnih uredništvih, bi lahko rekli, da so v službi 24 ur na dan, saj so stalno na preži za informacijo. Novinar dela tudi ponoči in po potrebi v daljših turnusih brez potrebnega počitka. Enako neprijetna znajo biti daljša obdobja brez konkretnih nalog. Pretežno pisarniško delo in posedanje na sestankih v zaprtih prostorih sta povezana s prisilno držo in težavami s hrbtenico.
 
Nevarnosti
Po nekaterih podatkih sodi novinarstvo med poklice z najvišjo stopnjo zdravstvenega tveganja. Temu ustrezna je povprečna življenjska doba: v povprečju novinar dočaka 49 let. Zaradi stresov povezanih s stalnim odločanjem, praviloma v časovni stiski, sta grozeči posledici srčna in možganska kap. Zaradi neurejene prehrane so pogoste prebavne težave, škodljiv spremljevalec je pogosto tudi alkoholizem. S prodorom računalniške tehnologije in zaradi stalnega dela pred zaslonom se veča število okvar vida. Novinarjem v nekaterih medijskih hišah priznavajo dodatni dopust za rekreacijo, ponekod jim omogočajo tudi preventivne zdravstvene preglede.
 
Možnosti zaposlovanja
Slovenski novinarji z znanjem tujih jezikov imajo sorazmerno majhno možnost dopisovanja v tuje medije, saj Slovenija zanje ni tako zanimiva. Večji interes je za pokrivanje širšega območja Balkana. Od slovenskih medijev imata stalne dopisnike v tujini samo RTV Slovenija in Delo. Večer in Dnevnik ter POP TV imajo v zanje zanimivih državah in v zamejstvu stalne in občasne honorarne sodelavce.
Izobraževanje
Za sprejem v službo zahtevajo od novinarja praviloma univerzitetno diplomo. Ker pa se večina bodočih novinarjev poskusi v pisanju že v študentskih letih, pridejo ob prvih večjih priznanjih in zaslužku do varljivega spoznanja, da se da pisati tudi brez diplome. To dokazujejo številni zelo uspešni novinarji, toda marsikomu se ta pomanjkljivost pozneje otepa.
 

Related Images:

Dostopnost