Intervju z učiteljico Janjo Boljar
Kako ste?
Če povem po pravici, se mi zdi, da še sama ne vem, kako sem. Vesela, ker sem zdrava, malo prestrašena, ker ne vem, kako se bo končala ta zgodba s korono in mogoče celo malo razočarana, ker se še vedno nismo znašli v šoli.
Ste imeli v otroštvu kakšnega vzornika, vzornico? Če ja, koga?
Uuu, veliko jih je bilo …
Spomnim se, da je bil v zgodnjem otroštvu moj največji vzornik bratranec. Bil je 6 let starejši od mene, zelo lepo je igral na kitaro, še lepše pel in vsake stvari, ki se je je lotil, mu je šla vedno od rok. Pri stari mami v Ribjeku pri Osilnici smo vsako poletje preživljali počitnice. V Kolpi smo lovili ribe, grabili seno, lovili kače (no, on jih je lovil, mi smo samo gledali!), ob večerih smo kurili ogenj ter pekli krompir in koruzo. Peter, tako mu je ime, pa je igral na kitaro in nam pripovedoval zgodbe.
V osnovni šoli je bila moja vzornica, kdo drug kot moja učiteljica. Ime ji je bilo Fani. Bila je zelo pravična, pametna, vedno nasmejana in izredno lepo je risala in pisala. Mislim, da sem že takrat vedela, da bom enkrat tudi sama učiteljica …
V srednji šoli so se mi zdeli zanimivi vsi, ki so bili drugačni, ki so znali na kakršenkoli način pritegniti pozornost. Danes pa vzornikov nimam več. Sama se trudim biti kar se da dobra mama, žena, učiteljica in pritegnejo me ljudje, ki z optimizmom in lahkoto premagujejo vsakdanje težave …
Kaj vas najbolj motivira v tem koronačasu?
Mogoče je čudno, ampak najbolj me motivira moje delo, občutek, da sem nekaj dobro naredila. In seveda videosrečanja s prvošolci, ki me vedno spravijo v dobro voljo. Komaj čakajo, da mi pokažejo, da jim je izpadel zob, da so dobili novo igračo, ponosno pripovedujejo o svojih resničnih in izmišljenih dogodivščinah in potrpežljivo računajo, glaskujejo, opisujejo ter vztrajno naredijo vse, samo da se na koncu igramo skrivalnice. Motivira me tudi, kadar kaj dobrega skuham in ko se moji domači z navdušenjem lotijo jedi, ki jih pripravim.
Se je vaše leto 2021 začelo dobro?
Zelo dobro! 1. januarja smo se rešili karantene, saj smo vsi med prazniki preboleli koronavirus. Neverjetno je, kako zelo velja voščilo: “Srečnega in zdravega”, ki ga običajno izrečemo brez preveč razmišljanja. Ko sem se tako v novem letu prvič po dolgem času odpravila v trgovino, sem bila tako zelo dobre volje, da bi najraje objela ves svet. Za nagrado sem sama sebi kupila rožico v lončku in vsakič, ko jo pogledam na okenski polici, še sploh, kadar sem tečna ali slabe volje, se zelo hitro spomnim, da je zdravje res naše največje bogastvo.
Kaj vam je najbolj všeč pri vašem poklicu?
Glede na to, da delam z najmlajšimi, mi je najbolj všeč njihova iskrenost, spontanost in radovednost. Mlajši otroci nimajo zadržkov in vedno povedo, kar si mislijo. Iskreno pohvalijo, kadar jim je nekaj všeč in jasno povedo, da jim je nekaj dolgočasno ali brez veze. Največji izziv mi je pri otrocih pričarati tisti pogled z velikimi očkami in usti, ko dobesedno požirajo nova znanja in izkušnje. Takrat mi je najlepše. Ali pa, ko se preselim v njihov otroški svet in s čarovnijami in neresničnostjo pričaram resničnost.
Kam bi najraje potovali?
Nova Zelandija – ko bom velika, jo bom obiskala. Pravijo, da je to dežela tisočerih možnosti, oziroma celoten svet v eni državi, od mogočnih gora, jezer, rek do fjordov, otokov in čudovitih obalnih zalivov. Seveda bi si ogledala vasico hobitov iz filma Gospodar prstanov, še sploh duplino, v kateri je živel hobit Bilbo.
Bi radi kaj sporočili našim bralcem Šmorna?
Hm, na misel mi je prišla pesem Letečih potepuhov, ki pravi:
Ko ti vse narobe gre, le nasmehni se
in pozabi na skrbi, saj življenje lepo je, ko te ne razumejo, in ko vsega si že sit,
le nasmehni in požvižgaj se na njih!
Pa še nekaj, mi v 1. razredu vsakič, ko se lotimo novih nalog, glasno vzkliknemo:
Bomo zmogli? Bomo, jaaaaaa!
Intervju sem opravila Klara Gašperič.
