S svojo babi se je pogovarjala tretješolka Sofia Moravec
V stare čase sva se odpravili z babico Barko, ki mi je povedala, kako se je živelo v Beli krajini.
Življenje v starih časih je bilo težko, ampak bolj enostavno in mirno. Ljudje so bili povezani z naravo in so jo spoštovali. Oblačili so se v oblačila, ki so si jih sešili sami. Sejali so lan in konopljo ter iz tega stkali domače platno. Uporabili so ga za obleke, posteljnino in prte. Umivali so se z vodno iz »šternje«, ki so jo segreli na šporhetu na drva. Namesto umivalnika in kadi je bil lavor. Poleti so se kopali in umivali kar zunaj pri »šternji«.
Jedli so tisto, kar so pridelali doma, sezonsko hrano. Mesa ni bilo veliko, so pa imeli vsak dan na voljo mleko, domači sir, koruzne in ajdove žgance. Kruh so mesili v mentrugi, namesto kvasa pa so uporabljali droži.
Otroci so tako kot mi obiskovali šolo, v katero so hodili peš, po soncu, dežju in snegu. V prostem času so pomagali pri kmečkih opravilih in hodili z živino na pašo. Traktorjev takrat ni bilo, orali so z voli in konji. Trava se je kosila z ročno koso, ki so jo nabrusili z brusom. Žita so želi na roke s srpom, zrna za moko pa so dobili z mlatenjem.
Prevoznih sredstev ni bilo. Tudi daleč so se odpravili peš, samo bolj premožni so imeli voz in konje. V trgovini si lahko kupil samo sol, sladkor in olje. Televizije niso imeli, imeli pa so radio. Otroci so si igrače izdelali sami iz blaga ali lesa, njihovi starši pa so jim izdelali sanke in smuči. Igrali so se različne igrice, tudi pič poč so takrat že poznali in mu rekli tako.
Največje veselje so otroci imeli ob žegnanjih, na katerih so bili, tako kot danes, štanti in celo sladoled so si lahko kupili!
Moja babi pravi: »Z veseljem in hvaležnostjo se spominjam starih časov. Čeprav je bilo življenje težko, smo bili srečni in zadovoljni.«
