Nika Kobetič je učenka 9. razreda. V svojem razmišljanju je izvirno povzela besede, ki so zaznamovale leto 2020. Njeno razmišljanje je kot apel in opomin današnji družbi, v kateri se je znašla. Nika niti malo ne dvomi in ni kritična. Stvarnost okoli nas in mediji nam pogosto sporočajo drugače.

Kaj bomo sedaj, ko smo se znašli v tem čudežnem mehurčku poplave čustev, dejanj, razmer? Moramo si drzniti upati. Upati, da bo jutri boljši svet, kot je bil danes. Svet, ki bo prinesel nova odkritja. Da bi z vsakim narejenim korakom storili nekaj drznega, novega, nekaj, kar bi nam pomagalo v situaciji, v kateri smo se znašli.

Rahljajmo skorjo naših zmožnosti, drznosti ter upanja. Vsekakor nas naše zmožnosti lahko odpeljejo na različna pota, ki so nam včasih še nekoliko neznana. Na primer, novonastalo cepivo proti koronavirusu. Koliko truda, volje, znanja ter zagnanosti je bilo vloženega v namen, da bi ga ustvarili. Tako majhna in nedolžna tekočina, mešanica stotih molekul, a tako pomembna. Za to je bilo potrebnih nešteto neprespanih noči ljudi, ki so v ta cilj vložili celo svoje srce in um. Ta majhna in nedolžna tekočina, ki se navsezadnje znajde v injekciji, z namenom, da nekomu reši življenje.

Takšnim čudnim, a predvsem težkim časom se ne moremo izogniti. Karantena. Beseda, ob kateri se vsakdo zdrzne. 14 dni. Še pred letom in pol nam ti dve besedi ne bi povzročali veliko različnih asociacij. Sedaj pa naši možgani najprej pomislijo na časovno trajanje karantene, v primeru okužbe s koronavirusom nas samih ali naših bližnjih, s katerimi živimo.

Leto je imelo precej vzponov in padcev, pozitivnih in negativnih. Lahko bi rekli tudi, da je to leto neleto, vendar vsak ima drugačno mnenje o tem. V karanteni smo lahko kolesarili po fragmentih naše domišljije, naših misli. Imeli smo (in še zdaj imamo) veliko časa za premislek o mnogih stvareh.

Nekateri, predvsem manjši otroci, so imeli šolotožje, njihova srca hrepenijo po družbi, objemih prijateljev, po vožnji z avtobusom itd. Sedaj so se, vključno z vsemi starejšimi učenci, dijaki, maturanti, poslovneži in drugimi, zopet znašli pred virtualnim okoljem izobraževanja in pouka. Vsaka izkušnja je dragocena, naj bo slaba ali dobra. Ko slišimo besedno zvezo 14 dni, takoj asociiramo na samoizolacijo, na preživljanje časa v osami, naša edina povezava s šolo in prijatelji je virtualno okolje Zoom, ki je postal naš vsakdan.

Predihovalnik v bolnicah uporabljajo kot pripomoček pri ljudeh, ki težko dihajo. Mnoge družine težko shajajo iz meseca v mesec, s stisko staršev pa pride tudi stiska otrok. Morda bi tudi mnogi ostali ljudje v današnjih časih potrebovali predihovalnik, vendar ne takšnega, kot ga imajo v bolnicah. Potrebujejo le nekoga, ki jim bo pomagal, finančno ali čustveno, da bodo lažje zadihali v življenju, da se bodo otroci spet smejali, starši pa bodo lahko odšli spat z nasmeškom na obrazu.

Ni dvoma, da so to težki časi za vse. Znašli smo se na eni težjih preizkušenj v življenju, vendar kot pravijo, vsaka zgodba ima svoj nauk in prav gotovo tudi ta.

Related Images:

Dostopnost