Čisto sem že pozabila, kako je, ko me razjezite

To je eno tistih vprašanj, na katerega ponavadi ljudje odgovorimo avtomatično – da smo dobro. A če malo pomislim, sem v trenutni situaciji, ko se je vse obrnilo na glavo, res dobro – sem zdrava, moja družina je dobro, z delom nimam velikih težav, tako da je v osnovi vse ok. Moram pa priznati, da počasi že pogrešam gibanje na daljše razdalje, druženje, občutek svobode in nenazadnje šolo, sodelavce, predvsem pa vas – učence. Čisto sem že pozabila, kako je, ko me zelo razjezite 😉

V bistvu sem čisto zadovoljna s krajem, kjer živim zdaj. Življenje v večjih mestih mi ni privlačno, saj imam preveč rada naravo, mir, čist zrak in možnost, da se umaknem v gozd ali ob reko v zelo kratkem času brez nepotrebnih zapletov (dolga vožnja do lokacije, iskanje parkirnega mesta, plačevanje parkirnine, “gužvanje” npr. ob reki z maso drugih ljudi …). Sicer pa že od malega sanjarim, da bi imela hišico na robu gozda, po možnosti ob reki ali jezeru s pogledom na gore. No, tudi ob morju bi se dalo živeti; neposredno ob vodi na kakšni odmaknjeni plaži.

V prvi vrsti sem želela študirati angleški jezik, ker sem bila na tem področju najuspešnejša. Tekom študija pa me je za poklic učitelja navdušila profesorica na faksu. Na njeno vzpodbudo sem se takoj lotila poučevanja odraslih, pri čemer sem bila uspešna in kar je bilo še pomembneje, po zaključku vsake učne ure sem se počutila bolje kot na začetku le-te. Dobri odzivi s strani učencev in moje dobro počutje ob poučevanju sta bila prva znaka, ki sta mi dala vedeti, da je to nekaj, kar bi rada počela.

Moja prva ‘zaresna’ služba je učiteljica angleščine na OŠ Vinica. Kot študentka oz. gimnazijka pa sem opravljala še nekaj drugih del, in sicer: delo v pisarni, delo na recepciji v Domu starejših občanov, izmensko delo na Danfossu, poučevanje angleščine v jezikovni šoli in nadomeščanje učitelja na eni srednji šoli v Ljubljani.

Ja, na začetku sem si zelo želela, da bi lahko delala na srednji šoli, najraje na gimnaziji. In še vedno bi se rada preizkusila v taki vlogi. Po drugi strani pa me veselijo še ustvarjanje/umetnost, šport, pomoč ljudem v različnih oblikah … Za nobeno od teh področij  sicer nisem strokovno usposobljena in nimam jasnih ciljev, a  bi z veseljem ustvarjala tudi na teh področjih.

Živali imam zelo rada in če bi lahko, bi imela doma cel živalski vrt. A trenutno lahko dobro poskrbim za dve muci – sedemletno muco Mimi in dveletnega navihanega muca Narija. Oba sta bila kot mladička brezdomčka.

Tudi pri športih je tako, da jih imam rada več, vendar že 9 let največ časa posvečam športnemu in balvanskemu plezanju.

Na misel mi prideta dva – en, ki se je zgodil v bližnji preteklosti in en, ki je star že več kot 20 let. Prvi je preplezana alpinistična smer dolga 400 m v Dolomitih v Italiji. Že sam pogled na visoko steno iz parkirišča mi je nagnal strah v kosti, a je ta minil, ko sem začela plezati. Po šestih urah plezanja, na vrhu Tofane, pa me je preplavil močan občutek sreče in zadovoljstva. Še čisto pravi svizec mi je prišel čestitat 😉 Nenavadno je bilo tudi spati zunaj na prostem, v šotoru, pri temperaturi -1 stopinja Celzija, saj sem pod steno spala dve noči.

Drugi pa seže v čas, ko sem bila osnovnošolka – komaj dobro najstnica. Ta pa mi je v kosti nagnal še trikrat več strahu kot prvi. S skavti smo dva tedna taborili nekje na Gorenjskem. Del tabora je bil tudi ‘hike’ (nekajdnevni pohod), ko smo skavti po skupinah (vodi) zapustili tabor in po začrtani poti na zemljevidu prehodili neko določeno pot in vmes 2x prespali na določenem kraju. Sami, brez (starejših) vodij.

Prvi dan se je moja skupina izgubila nekje v nekem gozdu, na poti do kraja našega prvega prenočišča. Kakšno uro pred sončnim zahodom smo se znašle na nekem grebenu, obdane z gozdom, kamor je segal pogled, strmo pod nami pa se je ob robu gozda odpirala pokrajina z naseljem, našim ciljem. Nismo vedele, kaj storiti. Če bi se obrnile nazaj, bi do vasi po kakšni drugi poti hodile še nekaj ur, po temi. Levo, desno ali naprej ni bilo smiselno iti, ker se gozd ni končal. Edina možnost, da pred temo pridemo do prenočišča, je bila reeeees strma pot navzdol, skozi gozd, tla prekrita z listjem in drevesa le tu in tam. To je pomenilo, da bo

zelo drselo in da si na poti navzdol ne bomo mogle pomagati z drevesi, saj so bila preveč narazen. Torej, čakala nas je hoja v prazno po zelo strmem in zaradi listja drsečem pobočju navzdol (na hrbtih pa veliki, težki ruzaki). Če bi se zgodilo, da katera pade, bi se lahko ustavila “zalimana” ob kakšno drevo recimo 20, 30, 50 metrov nižje. In ne v prav dobrem stanju. To dejstvo nas je pošteno prestrašilo.

Ene so začele jokati, ene peti cerkvene pesmi, druge so molile (bilo nas je kakšnih 10), ena pa se je od živčnosti tako smejala, da se je polulala v hlače. Na srečo je bila najstarejša

članica skupine (tudi naš vodja voda) toliko prisebna, da nas je postavila v vrsto eno za drugo, sama pa je korak za korakom gazila potko v listje in zemljo ter nas cik cak, eno po eno vodila navzdol po pobočju. Vmes je eni od skavtinj padel ruzak z vso opremo iz hrbta. Še glasneje smo začele moliti, ko smo gledale, kako se odbija od dreves in drvi v dolino, pri tem pa iz njega letijo spalna vreča, žvenketajoče posodje, jedilni pribor, punčka Nanika, čevlji. Skratka, takrat sem si predstavljala, da če bi sama tako odletela v prepad, bi iz mojega telesa tak isto po vrsti odpadali moji udje. Najprej glava, nato ena roka, pa noga itn. Na srečo se to ni zgodilo in po slabi uri te smrtne groze smo le uspele prigaziti na dno pobočja in pred nami se je odprla gozdna jasa in prikazale so se prve hiše. Še nikoli prej niti kasneje nisem bila tako srečna, da sem še živa.

Še kar težko mi je izbrati eno sporočilo, imam jih sto in vsa se mi zdijo pomembna :))) Mogoče bi pridnim bralcem zaželela, da vsak dan znova spoznavajo sami sebe, se imajo radi točno takšne, kot so in ne pustijo drugim, da jih prepričajo drugače. Srečno vsem in dlje kot smo narazen, bolj mislim na vas. 🙂